skeletne hiše

Gradnja hiš z naravnimi materiali je danes v vzponu. Zavedanje o vplivu gradbenih materialov na počutje je danes čedalje večje, prav tako so dokumentirani mnogi primeri poslabšanja zdravja posameznikov zaradi neprimernih umetnih materialov. Zlasti gre tu za cementne mešanice, ki se uporabljajo v strukturnem betonu in izravnalnih masah, pa tudi nekateri izolacijski materiali še več let po izdelavi izpuščajo strupene snovi v zrak. V prvi vrsti gre tu za radon, radioaktivni plin, ki je rakotvoren in mutagen. Zato se mnogi ljudje odločajo za sonaravno gradnjo, v prvi vrsti pa se za take vrste gradnje uporablja les v različnih oblikah.

Skeletne hiše iz lesa so že precej starodavna iznajdba, vendar čedalje bolj pridobivajo na popularnosti. Izraz skeletne hiše pomeni, da imajo te hiše skeletno konstrukcijo iz steberne opore, ki nosi celotno težo. Vmesne stene so namenjene le ločitvi prostorov in ne rabijo nositi nobene teže, zato so lahko tanjše, pa tudi pri izbiri materialov je veliko več izbire. 

Glavni del konstrukcije za skeletne hiše so leseni tramovi, ki tvorijo skelet in ostrešje. Ker je les precej lahek material, je gradnja enostavna. Poleg nizke teže je les tudi zelo prožen, zračen, topel in vzdržljiv. Z ustreznimi premazi lesene konstrukcije brez težav preživijo sto let in več. Sodobni tramovi, ki jih sestavlja lepljen les, nudijo še izboljšane lastnosti glede staranja, saj se ne zvijajo in ne pokajo.

Glavne drevesne vrste, ki se uporabljajo za lepljen les, so smreka, bukev, hrast, bor in jelka. Vsaka vrsta ima svoje specifične lastnosti, zato se med njimi razlikuje tudi tehnika lepljenja oziroma sestavljanja manjših kosov v končne elemente, tramove. Še vedno pa je za namene stavbnega lesa najbolj pogosto uporabljena smreka. Lepljen les iz smreke velja za standard med tesarji in se uporablja praktično povsod.